Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj,
na modrem nebu daljen in svetal,
spet kot nocoj bo Orijon sijal.
Zeleni hrast, ki pošumeva v noč,
takrat prastaro temno bo drevo,
šumel bo v vetru kot teman spomin
na ta večer, ko stala sva pod njim.
Skoz mrak bo trepetala istih zvezd srebrna luč,
le mladi par, ki se bo tu takrat objel bo drug,
in kot nocoj, v pomladni mrak, sijal bo orion,
in kot nocoj, morda takrat, bo rekla deklica,
kako je daleč, kako je lep, kako blešči se
njegovih sedem zvezd.
Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
na nebu Orion sijal bo še,
poljubi me za tisoč dolgih let,
ko tu mlad par se bo poljubil spet.
|
|
članova
Ukupno članova: 185692
Statistika
Prisutni korisnici
