Ni ostana pustelija, zemjata se raskopa Studeni se zimite, ni jemnat postelite
I orlišta nadojdoa, na tri se razdelija planinite ni gi gazat, očite ni gi kopat
I narod ke naterat od prazna stomna da pie i sonce ke ni zamenat za ćora pol-mesečina
Od kade ti e imeto, bez koren ti e lozata I sestri ti navezaa za petsto veka crnina Kjanija Adzamija
I sega ko da ne svađaš od kada e ovaa svetlina što ni beše videlina za petsto leta temnina.
I foduli neka prepuknat i race da im okapat. Niz usti pelin neka izblujat od pusta ima poganština
Od sabja rani ke zarasnat Od očki solzi ke se isušat No v duša besnat vetrovi, a na srce pajažini
|
|